Danska je naredila pomemben korak pri razvoju tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida (CCS). Projekt Greensand je v Severnem morju začel komercialno obratovanje in postal prvi projekt v EU, ki omogoča trajno skladiščenje CO2 v morskem podzemlju v industrijskem obsegu.

Objekt je 18. septembra 2026 v pristanišču Esbjerg uradno odprl danski kralj Frederik X. Projekt vodijo energetska družba INEOS Energy, Harbour Energy in danski državni sklad Nordsøfonden, podprla pa ga je tudi EU.

Greensand uporablja nenavadno, a vse bolj zanimivo rešitev: ogljikov dioksid bo shranjen v izčrpanem naftnem nahajališču, ki je bilo nekoč vir fosilnih goriv. Rezervoar Nini West leži približno 250 km od danske obale in okoli 1.800 m pod morskim dnom.

Od bio-plinarne do morskega dna

Prva faza projekta se začne na kopnem, v danskih obratih za proizvodnjo bio-metana.

Pri anaerobni razgradnji organskih odpadkov nastaja mešanica plinov, ki vsebuje približno dve tretjini metana in eno tretjino CO2. Medtem ko se metan očisti in uporabi kot energent, bi CO2 sicer lahko končal v ozračju.

Pri Greensandu ga zajamejo, utekočinijo in pod tlakom pripravijo za transport. S tovornjaki ga pripeljejo do posebej zgrajenega terminala v Esbjergu, kjer ga prevzame ladja Carbon Destroyer 1, zasnovana posebej za prevoz CO2. Ladja nato pluje na območje nekdanjega naftnega polja Nini West. Tam se utekočinjeni CO2 vbrizga globoko pod morsko dno, v kamninsko strukturo, ki je milijone let zadrževala nafto.

Greensand je vzpostavil celotno verigo – od zajema in utekočinjenja do transporta ter trajnega skladiščenja.

Začetek pri 400.000 tonah, cilj do 8 milijonov

V prvi komercialni fazi naj bi Greensand lahko skladiščil do 400.000 ton CO2 na leto. To je razmeroma majhna količina v primerjavi z evropskimi potrebami, vendar je infrastruktura zasnovana za bistveno večji obseg. Po načrtih bi lahko zmogljivost sčasoma povečali na 4 do 8 milijonov ton CO2 na leto.

Za primerjavo: EU želi do leta 2030 vzpostaviti zmogljivost za zajemanje in skladiščenje približno 50 mio ton CO2 letno. Do leta 2040 naj bi cilj znašal med 250 in 280 mio ton.

Danski projekt je zato predvsem dokaz, da je mogoče posamezne elemente CCS-verige povezati v delujoč komercialni sistem.

Kaj danski eksperiment pomeni za Evropo?

Greensand je po obsegu še vedno majhen v primerjavi z evropskimi cilji in svetovnimi emisijami CO2. Njegov pomen je zato manj v količini shranjenega ogljika kot v dejstvu, da je celotna veriga prvič začela delovati v komercialnem okolju.

Danska je s tem dobila konkreten primer, na katerem lahko Evropa preverja ekonomiko, logistiko in regulativo CCS.

Če se bo model izkazal za izvedljivega in ga bo mogoče povečati, bi lahko prazna naftna in plinska polja pod Severnim morjem dobila novo vlogo: namesto da bi bila vir fosilnih goriv, bi postala del infrastrukture za zmanjševanje industrijskih emisij.

Za evropsko industrijo ostaja ključno vprašanje, ali bo mogoče to tehnologijo razviti dovolj hitro in poceni, da bo hkrati zmanjšala emisije ter ohranila proizvodnjo in konkurenčnost na evropskih tleh.

Vir: Izvozno okno