Mednarodne novice
Sirija
Najmanj pol milijona mrtvih. Enajst milijonov nasilno razseljenih. Razkosana, opustošena država. Krvav kaos v regiji. Ne, očitno ni (bilo) dovolj. Namesto da bi celotna mednarodna skupnost v tem trenutku neutrudno iskala formulo za ustavitev sirske »svetovne« vojne, se pripravlja še več trpljenja in smrti. Ne, o ljudeh v teh dneh ne govori nihče. Kot da ne bi obstajali. (Delo, 11. april)
Če nekdo – sirska oblast, uporniške skupine, (vele)sile, teroristi, plačanci, tuje vojske – za pobijanje in uresničevanje svojih geostrateških ciljev uporablja navadno orožje, torej letalske bombe, rakete, granate, strelivo, topništvo in, denimo, tanke, s tem očitno v očeh samooklicane mednarodne javnosti ni nič zares narobe. Če zaradi uporabe navadnega orožja umre skoraj pol milijona ljudi, prav tako ne. Če so zaradi uporabe navadnega orožja izbrisana celotna mesta in je opustošena celotna država (oziroma države), lahko še naprej mirno spimo. Ni problem pobijanje. Ni problem klanje. Ni problem bombardiranje. Problem je, očitno, kako se to počne. To ni vprašanje etike. Neznosna lahkost ubijanja in ničvrednost življenja je očitno vprašanje estetike, da se problem pojavi le ob uporabi kemičnega orožja. (Delo, 16. april)
»Veliki trije« se sestajajo – ruski predsednik Vladimir Putin, turški Recep Tayyip Erdogan in iranski Hasan Rohani – in očitno rišejo bodoči sistem neke druge države, Sirije. Tam se več kot sedemletna vojna nepreklicno bliža koncu in izid je več ali manj znan: zmaga sirskega predsednika Bašarja al Asada, ki bi se moral zaradi pokolov civilistov (menda tudi z bojnimi strupi) znajti na klopi mednarodnega sodišča v Haagu, brezpogojni poraz samooklicane Islamske države ter negotova prihodnost razcepljene opozicije in Kurdov. Na pogovorih so le omenjeni trije, ki imajo očitno svoje računice in si delijo (po)vojni plen. (Večer, 5 april)
Arabske države, ki svoje zunanje politike nimajo sinhronizirane z Washingtonom, morajo računati na občasno ameriško bombardiranje. Kaznovalna akcija na domnevne lokacije za razvoj in skladiščenje kemičnega orožja daje vtis enkratnega udarca, ki naj bi si ga Bašar al Asad zapomnil. Če pri tem ostane, bo hitro pozabil, državljanska vojna v Siriji pa se bo nemoteno nadaljevala. (Dnevnik, 16. april)
Madžarska
Po tokratnih volitvah bo situacija še slabša za vse, ki opozarjajo na spodkopavanje demokracije, kršitev človekovih pravic, razraščajočo se korupcijo in klientelizem, kontrolo medijev in sovražno retoriko. O tem ne pušča nobenega dvoma niti Orban sam, ki je že sredi marca napovedal moralne, politične in pravne ukrepe proti svojim nasprotnikom, in sicer po volitvah. (Večer, 10. april)
Nacionalne novice
Priznanje Palestine
Nekdanji poročevalec ZN o palestinskih ozemljih Richard Falk komentira o priznanju Palestine: »To je simbolno dejanje. Ne bi imelo učinka na odnose med Izraelci in Palestinci. Je pa dejanje priznanja nekaj, čemur Izrael nasprotuje, Palestinci pa si ga želijo. V tem pogledu je torej priznanje čustven izraz podpore palestinskemu boju in njihovemu žalovanju v tem težkem obdobju. Poleg simboličnega učinka priznanja bi Slovenija pridobila občutek, da je z diplomatskega zornega kota ravnala odgovorno.« (Dnevnik, 5. april)