V letošnjem letu svet praznuje 70. obletnico sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) v sodelovanju s Fakulteto za družbene vede (FDV) in Društvom za Združene narode za Slovenijo posebej obeležilo v četrtek, 19. aprila na Fakulteti za družbene vede.

Dogodek je z uvodnim nagovorom otvoril minister za zunanje zadeve Karl Erjavec, ki je izpostavil pomen in zavezanost Republike Slovenije k spoštovanju, promociji in širitvi človekovih pravic. Obeležitvi primerno je svečano napovedal objavo uradnega prevoda besedila Splošne deklaracije človekovih pravic v zbirki Mednarodno pravo, ki jo izdaja MZZ v sodelovanju s FDV. V poglobljenem razmisleku o stanju človekovih pravic v današnjem svetu v luči multilateralnih organizacij je minister priznal, da se boji, da mednarodna skupnost dandanes ne bi bila sposobna v le treh letih sprejeti tako obsežnega in poglobljenega dokumenta, kot je deklaracija, kar pa je svetu uspelo le tri leta po koncu druge svetovne vojne.

Opozoril je, da Organizacija združenih narodov potrebuje določene spremembe in reform, da pa druge organizacije, ki bi skrbela za mir, razvoj in skupne globalne izzive trenutno nimamo. Dotaknil se je tudi delovanja Sveta Združenih narodov (ZN) za človekove pravice, ki mu Slovenija letos predseduje.

Dogodek se je nadaljeval z okroglo mizo, ki jo je vodila prof. dr. Petra Roter. Med govorce smo povabili Vlasto Nussdorfer, varuhinjo človekovih pravic, dr. Nežo Kogovšek Šalamon, direktorico Mirovnega inštituta, dr. Svetlano Slapšak, antropologinjo, Branka Sobana, novinarja in publicista, ter veleposlanika Vojislava Šuca, predsednika Sveta OZN za človekove pravice.

Veleposlanik Šuc je bil na razpravi kritičen: “Živimo v času, ki ni naklonjen človekovim pravicam. Smo v obdobju zatona.” Opozoril je, da se pogosto dogaja, da se problematika iz New Yorka, kjer države nesoglasij ne morejo rešiti v okviru Varnostnega sveta ZN, preseljuje v Ženevo na dnevni red Sveta ZN za človekove pravice ter nadaljeval, da ne gre skrivati, da delovanje Sveta žal tudi odraža situacijo v današnjem svetu. “Čutijo se politično dogajanje in delitve po svetu. Predvsem v Siriji. Pred kratkim smo imeli izredno zasedanje o Vzhodni Guti. ZDA in Velika Britanija na eni strani, Rusija in Sirija pa na drugi. To je refleksija resničnosti. Potem je tu še palestinsko vprašanje. Na eni strani imamo ZDA, Veliko Britanijo, Avstralijo in Izrael, ki želijo, da bi bil Izrael kot kršilec človekovih pravic v naših resolucijah čim manj viden, na drugi strani pa so države Islamske konference, ki želijo, da bi bila obsodba Izraela čim višje na dnevnem redu. Te delitve so odsev realnega stanja po svetu. Veto, ki sicer obstaja v Varnostnem svetu, pri nas ne obstaja, tako da vse resolucije izglasujemo.”

Veleposlanik opaža slabitev Evrope in Združenih držav Amerike kot stebrov zaščite človekovih pravic, kar po njegovih besedah daje prostor drugim akterjem. Nekaj optimizma vendarle je, sploh v nadzornem smislu, Svet namreč razpolaga z mrežo mehanizmov, kot so posebni poročevalci, preiskovalne komisije, resolucije, ki narekujejo sprejem ukrepov državam. Veleposlanik Šuc učinkovitost ponazori z besedami: “Države nočejo imeti imidža, da nočejo spoštovati človekovih pravic,” ter izpostavi moralno moč človekovih pravic, ki jo je potrebno krepiti.

Branko Soban, novinar in publicist je bil kritičen tako do držav, kot tudi do lastne stroke: “Kršitve človekovih pravic se ne dogajajo le v avtokratičnih državah, ampak tudi v demokratičnih.” Pomembno vlogo za razkrivanje kršitev je pripisal nevladnim organizacijam, hkrati pa izpostavil vlogo medijev: “Piše se sicer o konfliktih, vojnah, o kršitvah … a ne v kontekstu človekovih pravic. Človekovih pravic je v medijih bistveno premalo. Niso novica, ne prinašajo profita.”

Dr. Svetlana Slapšak je že takoj v začetku svojega prispevka ostro obsodila največjega krivca za kršitve človekovih pravic – patriarhat – in obtožila države, ki so šele v devetdesetih letih prepoznale pravice žensk kot človekove pravice. Aplavz občinstva je požela tudi z ostrim nastopom proti kršitvam človekovih pravic v okviru migracij. “’Ilegalni ekonomski migranti ne obstajajo. To so ljudje, ki hočejo preživeti. O ilegalnih ekonomskih migrantih bi lahko govorili v zvezi z davčnimi oazami,” je bila ostra.

Direktorica Mirovnega inštituta dr. Neža Kogovšek Šalamon je problematizirala erozijo pomena enakosti, v nasprotju z dostojanstvom, ki je močneje prisotno. To opaža tudi znotraj dokumentov o človekovih pravicah. To je po njenem mnenju problematično v vseh pogledih, sploh pa z vidika manjšin, dotaknila pa se je tudi naslavljanja migracij, azilne politike ter sovražnega govora.

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je izpostavila, da se je posebej dotaknejo zgodbe, povezane z ekonomsko-socialnimi pravicami. Med njimi je veliko stalnih tem, kot so Romi, istospolno usmerjeni, druge ranljive skupine. Zaznava tudi zelo trdovratne kršitve, o katerih redno poročajo v letnem poročilu Urada varuha človekovih pravic, med njimi tudi človekove pravice, ki se navezujejo na okolje. Med pomembnimi mehanizmi je izpostavila predvsem brezplačno pravno pomoč. Pravni sistem je na tem področju namreč zapleten, pogosto zelo težko razumljiv.

Splošna deklaracija človekovih pravic predstavlja prvi mednarodni dogovor o naboru človekovih pravic, ter predstavlja podlago za današnjo strukturo mednarodnega prava človekovih pravic. Na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v Parizu jo je 10. decembra 1948 z resolucijo 217 A (III) podprlo 48 držav. Proti sprejetju ni bila nobena članica. Glasovanja pa se je vzdržalo osem držav: Belorusija, Poljska, Sovjetska zveza, Južna Afrika, Češkoslovaška, Savdska Arabija, Jugoslavija in Ukrajina. Za Jugoslavijo in druge komunistične države je bila problematična pravica državljanov zapustiti svoje države.

Pred napolnjeno veliko dvorano FDV, polno pretežno mladih, študentov in drugih udeležencev, ki so jim človekove pravice blizu, so gostje okrogle mize naleteli na številna vprašanja, komentarje in replike, razprava pa je ob koncu obsegala tako vprašanja izobraževanja in percepcije o človekovih pravicah, kot tudi čisto konkretne primere samorefleksije Slovenije v današnjem času. Še posebej so odmevale besede dr. Kogovšek Šalamon, ki je v svojem razmisleku poudarila, da se v Sloveniji človekovim pravicam že posvečamo in da problem so rešljivi, manjka pa srčnosti.