Mirovni inštitut nadaljuje s serijo »Pisma o vojnah in miru«, ki v okviru cikla Misliti mir prinaša izpovedi tistih, ki so se znašli v središču vojn in oboroženih spopadov. Enaindvajseto pismo prihaja iz Afganistana – napisal ga je prof. Ebadi, ki opozarja na dolgotrajne posledice konfliktov ter nujnost gradnje miru znotraj posameznikov, skupnosti in institucij.
Ebadi razkriva vsakodnevno resničnost življenja v vojni: tesnobo, revščino, razseljenost in izgubo notranjega miru. Otroci ne obiskujejo šol, deklice so prisiljene v poroke, ljudje bežijo čez meje in tvegajo življenje – ne zato, ker bi želeli, temveč ker nimajo druge izbire.
Ob tem poudarja, da mir ni zgolj odsotnost nasilja, ampak aktiven proces – izgradnja zaupanja, odpravljanje diskriminacije, ustvarjanje enakih možnosti in dostopa do izobrazbe. Pravi, da se mora mir začeti v nas samih in v našem odnosu do drugih.
Pismo Afganistanca Ebadi-ja je močan opomin, da vojna ni le porušena pokrajina, ampak zlomljena življenja. V njegovih besedah odmeva upanje: »Pozabimo preteklost in upajmo na svetlo prihodnost. Gradimo prihodnost s spoštovanjem, enotnostjo in sprejemanjem različnih kultur in vrednot.«
Celotno pismo je objavljeno na spletni strani Mirovnega inštituta v slovenščini, angleščini in farsiju. Z objavo teh pisem Mirovni inštitut daje glas tistim, ki vedo, zakaj je nujno živeti mir – in nas opominja, da so prav oni največji zagovorniki trajnega miru.
Vir: Mirovni inštitut
