“Pridne ženske (in moški) redko pridejo v zgodovino”
Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija je Billa Shipseyja spoznala septembra 2014, na otvoritvi prostora Václava Havla v Benetkah. Naredil je nepozaben vtis. Z očarljivo neustavljivostjo in iskricami v očeh nenehno premleva nove ideje, kako bi lahko s pomočjo umetnosti promoviral Amnesty. V 40 letih, odkar je pri Amnesty, je kot prostovoljec opravljal veliko različnih vlog, med drugim je bil v letih 1985–87 član izvršnega odbora Amnesty Irska, v letih 1987–89 pa član Mednarodnega odbora Amnesty (izvršni odbor na svetovni ravni). V 90. je bil na Irskem odvetnik, “h kateremu se gre” za pomoč beguncem in iskalcem azila. V zadnjih desetletjih, še zlasti odkar je ustanovil Art for Amnesty, se največ ukvarja z umetnostjo v podporo človekovim pravicam. Ko ga je Metka Naglič povprašala po prihodnjih načrtih, je njegov nasmejan odgovor: “Koliko časa imaš?” In zdrdra serijo novih projektov.
Kdaj ste se pridružili Amnesty in zakaj?
Leta 1977, ko sem v starosti 19 let začel študirati pravo na pravni fakulteti v Dublinu. Prva akcija, na kateri sem sodeloval, je bil protest proti smrtni kazni pred zaporom San Quentin v Kaliforniji, ko sem tisto poletje kot študent delal in potoval po ZDA. Tam sta peli Joan Baez in njena sestra Mimi Farina. Spomnim se, da sem ob poslušanju njune izvedbe pesmi Boba Dylana I shall be released upal, da ju lahko slišijo zaporniki. Intelektualna podpora za moje nasprotovanje smrtni kazni je bil močan esej Alberta Camusa Niti žrtve niti izvajalci usmrtitev. Takrat sem se verjetno začel zavedati, da so umetnost ter umetniki in umetnice – v glasbi, pisateljevanju – naravni zavezniki gibanja za človekove pravice, saj umetnost izraža najvišjo kakovost, ki jo lahko ljudje ustvarimo ali doživimo.
Spomnim se tudi, da sem na televiziji videl koncerte pod vodstvom Monthy Python, naslovljene Secret Policeman’s Ball. Bono trdi, da je prvič postal pozoren na Amnesty, ko je slišal te komične nastope v poznih 70. letih, zlasti še Peta Townsenda, ki je prepeval akustično verzijo pesmi Won’t Get Fooled Again. Bono pa je potem Amnesty predstavil Petru Gabrielu in Stingu.
V 80. letih, ko sem predsednik irske sekcije Amnesty, je bila ta majhna – imela je od 1.000 do 1.200 članstva, čeprav je bila ena prvih »sekcij« organizacije, ustanovljena leta 1962. Ko sem se pridružil, se je še vedno lahko pohvalila, da je bil njen predsednik legendarni Sean McBride, prejemnik Nobelove in Leninove nagrade za mir. Sean je bil prvi predsednike Mednarodnega odbora Amnesty, na tem položaju od 1962 do zgodnjih 70. let.
Leta 1984 sta belgijsko-irski vizualni umetnik Louis le Brocquy in njegova prav tako umetniško nadarjena žena Anne Madden organizirala dražbo v podporo Amnesty. Na dražbi Umetnost za Amnesty je bilo za irsko sekcijo Amnesty zbranih skoraj 200.000 evrov, kar nam je omogočilo preselitev iz majhne pisarne z enim prostorom v Liberty Hall v lastno skromno stavbo v dveh nadstropjih. Več kot polovico zbranih sredstev je prišlo od prodaje ene od slik Francisa Bacona. Če bi jo obdržali, bi zdaj verjetno lahko kupili sedež Združenih narodov v New Yorku, tako je porastla vrednost njegovih oljnih slik. Na uradni otvoritvi pisarne v začetku leta 1985 so se pojavili štirje mladi irski glasbeniki – Bono, Edge, Adam Clayton in Larry Mullen ml.
Junija 1986 so bili na turneji po ZDA U2, Police, Peter Gabriel, Joan Baez, Lou Reed, Neville Brothers (in drugi, ki so se pridružili enemu ali več od šestih koncertov): to je bila prelomna turneja, naslovljena Conspiracy of Hope, ki si jo je zamislil vizionarski in neustrašen direktor Amnesty ZDA Jack Healey. Imel sem čast, da sem bil na zadnjem koncertu, kjer je bila 80.000-glava množica na stadionu Giants Stadium pri New Yorku. Eden od znanih gostov, ki sem jih spoznal, je bil podpornik Amnesty Muhammed Ali. Ta koncert je predvajala televizija MTV in članstvo v ameriški Amnesty se je v treh nadaljnjih mesecih podvojilo. Res ni treba biti genialec, da se zavedaš, da bo podporo cenjenih umetnikov in umetnic, kot so bili sodelujoči na turneji, privabila veliko število ljudi, ki bodo podprli organizacijo.
Novembra 1987 sta me ameriška in švedska Amnesty nominirali za Mednarodni odbor. Rad bi rekel, da je mojo izvolitev na Zasedanju mednarodnega sveta (ICM) zagotovil moj spreten jezik. A je bilo bolj prozaično. Dosegel sem vse vse štiri gole za rezultat 4:0 na nogometni tekmi med »gibanjem« in osebjem Mednarodnega sekretariata, ki je bila tisto leto v Braziliji.
Na tistem Zasedanju mednarodnega sveta je Mednarodni odbor formalno potrdil turnejo Human Rights Now!, ki se je v počastitev 40. obletnice Splošne deklaracije človekovih pravic dogajala konec leta 1988. Na njej so bili Bruce Springsteen z E Street Band, Sting, Peter Gabriel, Tracy Chapman in Youssou N’ Dour. Za Amnesty so igrali na 30 koncertih v tako oddaljenih mestih, kot so San Juan (Kostarika), Harare (Zimbabve), New Delhi (Indija), (takrat še komunistična) Budimpešta, Mendoza (Argentina), Abidžan (Slonokoščena obala) pa tudi v Londonu, Parizu, Montrealu in Barceloni, Los Angelesu in Filadelfiji. To je bil fenomenalen uspeh, od takrat še neponovljiv.
Zakaj ste se odločili ustanoviti Art for Amnesty?
V 90. letih nisem bil preveč aktiven v Amnesty. Gradil sem svojo pravno kariero in vzgajal štiri otroke. Sem pa bil aktiven pri beguncih in iskalcih azila, ki so prihajali na Irsko, in v tistem času bil za predstavnico Agencije Združenih narodov za begunce (UNHCR) na Irskem in v Združenem kraljestvu odvetnik, h kateremu se napoti ljudi. To je bila Irene Khan, ki je kasneje, leta 2001, postala generalna sekretarka Amnesty. Kmalu zatem sem jo v neformalnem pogovoru vprašal, kaj bi lahko naredila z 10 milijoni evrov, če bi jih zbral za Amnesty. Odgovorila je: “Veliko!”
Že nekaj časa sem si želel, da se ponovno povežem z Amnesty. V 80. letih sem videl moč umetnosti in umetnikov. A videl sem tudi, da so imele sekcije rade nadzor nad »svojimi« umetniki in ni bilo pristopa na podlagi »One Amnesty« – to je bil čas, ko je bil ta koncept le iskrica v očeh Irene in nekaterih drugih. Ko sem bil konec 80. let član Mednarodnega odbora, pa sem promoviral, predlagal in lobiral za resolucijo na Zasedanju mednarodnega sveta leta 1989 v Dublinu, ki bi določala, da »vsa sredstva, zbrana v imenu Amnesty, pripadajo Amnesty.« Tisti čas je bil to kar radikalen koncept. (Kaj je One Amnesty? Način delovanja Amnesty, ki pomeni, da delujemo učinkovito usklajeno ter kot eno v smislu delitve virov, dogovarjanja prioritet in z vidika upravljanja, čeprav smo razdeljeni na številne entitete širom sveta. Op M. N.)
V posvetovanju s Seanom Lovom in Colmom O’Cuanachainom (takratni direktor in generalni sekretar irske sekcije) sem se domisli, da bi začel globalni projekt, ki bi skušal vključiti globalno relevantne umetnike in umetnice vseh vrst za podporo delu Amnesty. Eden prvih uspešnih projektov je bilo sodelovanje z Yoko Ono, ki je podarila pravice za pesmi, ki jih je njen pokojni mož John Lennon ustvaril v obdobju po Beatlih. Odkar se je začel pred desetimi leti, junija 2007, je bilo v projektu Instant Karma (in povezanem projektu majic Hard Rock Café ‘Greenday’) za Amnesty zbranih skoraj pet milijonov evrov. In prihodki od pravic še prihajajo.
Leta 2003 sem dobil idejo, da bi Amnesty začela program podelitve nagrad z ambicioznim ciljem, da bi te postale tako ugledna nagrada za človekove pravice, kot je Nobelova nagrada za mir. Delo Amnesty je pogosto težko in depresivno. Pogosto nam ne uspe preprečiti grozodejstev. Zato sem želel vzpostaviti priložnost, ko bi praznovali “vrhove” boja za človekove pravice. Tiste, ki so podpirali naše delo, in ki so bili v lastnih življenjih močan in navdihujoč zgled za vse nas. V 40 letih mojega prostovoljnega, aktivističnega angažiranja z Amnesty so bile te slovesnosti razglasitve ambasadorjev vesti (od Havla, Mandele, Malale do Ai Wei Weija, Joan Baez do U2) najboljše in najbolj ganljive priložnosti.
Junija 2016, ko je Mednarodni sekretariat za direktorico programa Art for Amnesty imenoval Augusta Quiney, sem nehal biti predsednik svetovalnega odbora, ki je iskal umetnike; zdaj se s tem ukvarjam kot neodvisni producent.
Prihodnji načrti?
Največji projekt, na katerem delam trenutno, so Eleanorine sanje – leto dolg projekt koncertov, razstav in umetniških dogodkov ob 70. obletnici Splošne deklaracije človekovih pravic, ki slavijo Eleanor Roosevelt, predsednico odbora ZN, ki je deklaracijo pripravljal. To bo tudi promocija kampanje Amnesty Brave (za zagovornike_ce človekovih pravic).
Končujem tudi projekt zbiranja sredstev za kampanjo za begunce I Welcome. Deset vodilnih pisateljev in pisateljic ter ilustratork in ilustratorjev z vsega sveta smo povabili, da odgovorijo na besede – Sprejemam begunce. Deset kratkih zgodb in deset ilustracij, vsi s podpisom avtorjev, bodo na prodaj v posebni zbirateljski škatli. Prihodki od prodaje bodo namenjeni Amnesty.
Poleg tega že imam datume za razkritje novih velikanskih spominskih tapiserij: oktobra v Kolumbiji tapiserijo Fernanda Botera, štiri v čast Martina Luthra Kinga in gibanja za državljanske svoboščine pa novembra v Birminghamu.
Delam tudi na vseevropski turneji komedije, poimenovani (khm …) »I Welcome Donald Drumpt«. Še naprej tudi pomagam z nasveti in podporo sekcijam Amnesty pri projektih, vezanih na umetnost, vključno z britansko Amnesty pri slikanici Imagine (v slovenščini Pomisli – kliknite za več) z ilustracijami Jeana Julliena.
Nisem nagnjen k obžalovanju. A če imam eno obžalovanje za Amnesty, je to, da smo preveč previdni in se izogibamo tveganjem. Eleanor Roosevelt je rekla, da “pridne ženske redko pridejo v zgodovino.” Mislim, da bodo imele (preveč) pridne nevladne organizacije isto usodo.
Pogovor je bil opravljen po e-pošti. Dopisovala si je Metka Naglič. Bill je odgovore prijazno poslal iz Baite v Dolomitih, kot je dopisal, 178 kilometrov oddaljene iz Ljubljane.