Ban Ki-moon, nekdanji generalni sekretar Združenih narodov
Letos praznujemo peto obletnico najmlajše države, Južnega Sudana. Leta 2011 sem se v glavnem mestu Džuba udeležil praznovanja neodvisnosti. Pričakovanja so bila velika, da bodo ljudje po dolgih letih trpljenja zaradi državljanske vojne končno dočakali mir. Govorimo o državi, ki je bogata z nafto.
Dandanes ljudje v Južnem Sudanu nimajo kaj praznovati. Ta mesec zaznamuje tri leta, odkar je država spet sredi spopadov in nasilja s strašanskimi posledicami.
Na desettisoče ljudi je bilo ubitih. Družbena struktura Južnega Sudana je porušena, prav tako gospodarstvo. Na milijone ljudi je razseljenih. Lakota in revščina besnita.
Trenutno v Južnem Sudanu več kot šest milijonov ljudi potrebuje humanitarno pomoč. Konflikt se stopnjuje in število pomoči potrebnih narašča. Vlada Južnega Sudana vedno bolj omejuje delovanje mirovne misije Združenih narodov (ZN) in humanitarnih organizacij v Južnem Sudanu.
Prebivalci Južnega Sudana so takoj po osamosvojitvi in desetletjih vojne dobili novo upanje. Njihovi voditelji nosijo glavno odgovornost, da je država ponovno v ruševinah in bedi. Izdali so zaupanje ljudi.
Predsednik Salva Kiir je izvajal na etničnosti temelječo strategijo zatiranja tistih, ki se z njim ne strinjajo, omejeval delovanje medijev, izključil pomembne južnosudanske akterje iz mirovnega procesa in enostransko izpeljal ukrepe za izvedbo volitev. Boji so se razširili po vsej državi.
Istočasno ukrepi, ki jih izvajajo drugi južnosudanski voditelji, vključno z Riekom Macharjem in drugimi voditelji oboroženih skupin, konflikt le stopnjujejo. Manipulira se z etničnostjo, da se dosega politične cilje.
Tveganja za množična grozodejstva so velika. Realnost so ponavljajoča se etnična čiščenja, ki niso daleč od genocida.
Medtem ko prebivalci Južnega Sudana trpijo, sta Varnostni svet ZN in regija deljena. To le daje potreben čas za pridobitev novih sredstev za nadaljnje pokole.
Glede na obseg tragedije morajo Varnostni svet ZN, regionalne organizacije in mednarodna skupnost izpolniti svojo odgovornost. Ključni akterji, kot je recimo nekdanji malijski predsednik Alpha Oumar Konaré, visoki predstavnik Afriške unije za Južni Sudan, se trudijo. Ne glede na vse moramo storiti še več za odpravo te krize.
Sprejel sem vrsto ukrepov za izboljšanje delovanja mirovne misije ZN v Južnem Sudanu. Kljub temu le okrepitev te mirovne misije za njeno boljše delovanje in zaščito civilistov ne bo končala spora. Doseči moramo politično rešitev.
Najprej moramo prekiniti spopade, temu pa mora slediti vključujoč politični mirovni proces. Če spopade stranke v sporu ne prekinejo takoj, mora Varnostni svet uvesti embargo na uvoz orožja in usmerjene sankcije, ki bodo stranke v sporu pripeljale do tega, da bodo spor rešile po mirni poti.
Poleg tega je ključnega pomena zagotavljanje odgovornosti. To pomeni, da se tisti, ki so odgovorni za podle zločine, srečajo z roko pravice; odgovarjati morajo tisti na najvišjih položajih in po vsej hierarhiji navzdol do vojakov, ki so izvajali ukaze.
Čas se izteka, saj se vojskujoče se strani po koncu deževne sezone pripravljajo na nov krog nasilja. Odgovornost za ponovno vzpostavitev vključujočega dialoga je na strani državnih voditeljev.
Če jim ne uspe, je naloga mednarodne skupnosti, regije in še posebej Varnostnega sveta, da vodstvu obeh sprtih strani naloži kazni. To dolgujemo ljudem Južnega Sudana, ki trpijo že dolgo in so utrpeli veliko preveč.
(Objavljeno v Newsweek, 16. 12. 2016)