António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov

Pred očmi staršev so bili pobiti njihovi majhni otroci. Deklice in ženske so bile posiljene, medtem ko so njihove družinske člane mučili in nato pobili. Vasi so bile požgane do tal.

Nič me ni moglo pripraviti na grozeča pričevanja, ki sem jih slišal ta mesec v Bangladešu, in sicer od beguncev ljudstva Rohingja, ki so pobegnili pred nasiljem v regiji Rakhine v Mjanmaru.

Eden pripadnik te večinoma muslimanske etnične skupine se je zgrudil v solzah, ko je opisoval, kako so pred njegovimi očmi ustrelili njegovega najstarejšega sina, njegovo mamo brutalno umorili in hišo požgali do tal. Rekel je, da je poiskal zatočišče v mošeji, vendar so ga vojaki odkrili, ga zlorabljali in mu zažgali Koran.

Povsem upravičeno trdimo, da govorimo o žrtvah etničnega čiščenja. Le-te trpijo izjemno bolečino, ki poslušalcu zlomi srce in vzpodbudi jezo. Njihove grozljive zgodbe je težko dojeti, vendar so realnost za skoraj milijon beguncev ljudstva Rohingja.

Ljudstvo Rohingja trpi vzorec preganjanja, pri čemer nimajo niti najbolj osnovnih človekovih pravic, začenši z državljanstvom, in sicer v svoji državi, Mjanmaru.

Sistematične zlorabe človekovih pravic s strani varnostnih sil v Mjanmarju so bile v zadnjem letu zasnovane tako, da so zasejale teror v ljudstvo Rohingja in jih prepustile grozljivi izbiri; ali ostati v strahu pred smrtjo ali pustiti vse, da preživijo.

Po grozljivem potovanju na varno se ti begunci sedaj soočajo s težkimi razmerami v mestu Cox’s Bazar v Bangladešu. Te razmere so posledica najhitreje rastoče begunske krize na svetu.

Bangladeš je država v razvoju, državna sredstva pa so zelo omejena. Kljub temu, da večje in bogatejše države po svetu zapirajo vrata beguncem, so vlada in prebivalci Bangladeša odprli svoje meje in srce za ljudstvo Rohingja.

Sočutje in velikodušnost bangladeških ljudi kaže najboljši obraz človeštva, s tem pa so rešili več tisoč življenj.

Pri tem poudarjam, da mora biti odziv na krizo globalen.

Države članice Združenih narodov dokončujejo globalni dogovor o beguncih, zato države v ospredju, kot je Bangladeš, niso same pri odzivanju na valove beguncev na begu.

Združeni narodi in humanitarne agencije nenehno delajo skupaj z begunci in gostiteljskimi skupnostmi, da izboljšajo razmere na terenu. Kljub temu se nujno potrebuje veliko več sredstev, da se prepreči katastrofo. Hkrati mora priti bolj do izraza načelo, da begunska kriza zahteva globalno delitev odgovornosti.

Mednarodni humanitarni poziv za skoraj milijardo dolarjev potrebnih sredstev je realiziran le za 26 odstotkov. Ta primanjkljaj pomeni, da v taborišču prevladuje podhranjenost. To pomeni, da je dostop do pitne vode in sanitarij daleč od idealnega stanja. To pomeni, da ne moremo zagotoviti osnovnega izobraževanja za otroke begunce. Nenazadnje, to tudi pomeni nezadostne ukrepe za ublažitev trenutnih tveganj monsunskega vremena.

Bivališča, ki so jih begunci ob prihodu naglo zgradili, ogrožajo plazovi. Potrebni so nujni ukrepi za iskanje alternativnih območij in izgradnjo močnejših zavetišč.

Veliko je bilo storjenega za reševanje tega izziva, vendar še vedno obstajajo velika tveganja zaradi velikih razsežnosti te krize.

V Bangladeš sem pripotoval s predsednikom Svetovne banke Jim Yong Kimom. Izjemno pozdravljam njegovo vodstvo pri mobilizaciji bančnih subvencij v višini 480 milijonov ameriških dolarjev za pomoč beguncem ljudstva Rohingja in njihovim gostiteljem. Kljub temu mora mednarodna skupnost storiti še veliko več.

Izrazi solidarnosti niso dovolj. Ljudstvo Rohingja potrebuje resnično pomoč.

Kljub vsemu, kar so begunci preživeli v Mjanmaru, sem med tistimi v mestu Cox’s Bazar ugotovil, da še ohranjajo upanje. “V Mjanmaru potrebujemo varnost in državljanstvo. Hkrati zahtevamo pravičnost za to, kar so naše sestre, hčere in matere pretrpele”, je povedala ena zaskrbljena, a odločna ženska, ko je pokazala na mati, ki je kot žrtev posilstva v naročju držala svojega novorojenega otroka.

Kriza se ne bo rešila čez noč. Hkrati ne smemo dopustiti, da se bo nadaljevala za nedoločen čas.

Mjanmar mora ustvariti pogoje za varno vrnitev beguncev. Dobiti morajo polne pravice in obljubo, da bodo živeli varno in dostojanstveno. To zahteva obsežne naložbe; ne le v obnovo in razvoj vseh skupnosti v eni od najbolj revnih regij Mjanmara, ampak tudi v spravo in spoštovanje človekovih pravic.

Če se temeljni vzroki za nasilje v regiji Rakhine ne bodo obravnavali celovito, bosta beda in sovraštvo še naprej netila spor. Pripadniki ljudstva Rohingja ne smejo postati pozabljene žrtve. Na njihove jasne klice k pomoči moramo odgovoriti z odločnimi ukrepi.

 

Članek je objavljen v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.

Logo MRSLOGO BARVNI RGB_belo ozadje_TRAJNOSTNO_LOKALNO_GLOBALNOlogo_Sloga1