Za milijon otrok je Gaza utelešenje pekla na zemlji. Razmere se slabšajo iz dneva v dan, ko smo priča grozljivim posledicam, ki jih vsakodnevni letalski napadi in vojaške operacije puščajo na palestinskih otrocih.

Dovolite mi, da vam prek enega od otrok predstavim, kako je to videti – preko 7-letne deklice Qamar. Med napadom na taborišče Džabalija je bila Qamar zadeta v stopalo. Edina bolnišnica, kamor so jo lahko odpeljali – v resnici porodnišnica – je bila v po tem 20 dni tarča obleganj, v tem času pa je šrapnel v Qamarinem stopalu povzročil okužbo. Ker deklice ni bilo mogoče prepeljati drugam in ker bolnišnica ni imela dovolj sredstev, da bi oskrbela vse poškodovane, so morali zdravniki Qamar amputirati nogo.

V vsaki vsaj približno normalni situaciji tej deklici nikoli ne bi bilo treba amputirati noge. Skupaj z mamo in s sestro, ki je bila prav tako ranjena, so se nato vse tri morale evakuirati. Peš. Sedemletni otrok z amputirano nogo je bil potisnjen s severa na jug. Zdaj živijo v raztrganem šotoru, obkroženem s stoječo vodo in drugimi družinami, ki doživljajo podobne tragedije. Qamar je seveda globoko travmatizirana – redni zvoki bombardiranj to travmo le še poglabljajo – in v Gazi ni protez. Čeprav je zgodba deklice srce parajoča, še zdaleč ni osamljena. In ta zgodba se vseskozi ponavlja.

Ponavlja se skozi več mesecev tega konflikta, ki mu ni videti konca. Nekaj več kot leto dni po prvem ukazu, da milijon ljudi zapusti severno Gazo, je na stotisoče civilistov znova dobilo ukaz za evakuacijo, da zapustijo sever.

Ko razmišljam o trenutnih razmerah, jih najbolje opišem kot déjà vu – tisto že videno, vendar s še temačnejšim odsevom. Pred letom dni je bila izbira za civiliste kruta: trpeti pomanjkanje ali živeti na begu. Danes v pomanjkanju živi vsa Gaza. Razseljevanje vodi le v večje trpljenje in še slabše razmere za otroke.

Pred skoraj enim letom smo dnevno posodabljali podatke o številu tovornjakov, ki jim je bilo dovoljeno prečkati mejni prehod v Gazo. Danes je na severu enako. Od 2. oktobra do danes je bilo v severno Gazo dovoljeno le 80 tovornjakom s hrano ali vodo.

Danes je jug – kamor bodo spet prisilno preseljene družine – obupno prenatrpan in mu primanjkuje osnovnih pogojev za življenje; pitne vode, sanitarij in zatočišč.

Kam naj bi šli otroci in njihove družine? V šolah in zavetiščih niso varni. V bolnišnicah niso varni. Prav gotovo pa niso varni v prenatrpanih taboriščih.

Vzemimo za primer taborišče Al Mavasi, kjer Palestincem pogosto naročajo, naj se preselijo. Al Mavasi predstavlja približno 3 odstotke površine Gaze. Pred vojno je imel 9.000 prebivalcev. Zdaj jih ima okoli 730.000. Če bi bil Al Mavasi mesto, bi bil najgosteje naseljeno mesto na svetu! Vendar Al Mavasi ni mesto. V njem ni visokih stavb in infrastrukture. Nima zmogljivosti, ki bi omogočale nastanitev tako velikega števila prebivalcev. Večino njegovega ozemlja predstavljajo peščeni hribi.

Tam so prisiljeni živeti Qamar in številni drugi, ki so še vedno prikrajšani za ustrezno količino vode, zdravil in zatočišča. Slabo jim je zagotovljena podpora na področju duševnega zdravja, izobraževanja in varnosti.

Morda je najtemnejša ironija ponovnega prisilnega preseljevanja družin na ta tako imenovana »humanitarna območja« ta, da so bila tudi ta območja bombardirana – poleg tega, da se soočajo z velikim pomanjkanjem hrane, vode in zdravil. Al Mavasi je bil tudi tarča več napadov, ki so imeli za posledico večje število smrtnih žrtev. Napadi na šole so postali nepredstavljivo pogosti. Samo v zadnjih dveh tednih jih je bilo 30, od tega več kot polovica (16) v Džabaliji.

Kljub vsemu temu je UNICEF-u uspelo zgraditi na tisoče stranišč, milijonu ljudi smo zagotovili denarno pomoč, več kot 300.000 otrok je bilo deležnih naših prehranskih storitev, še 117.000 otrok, mlajših od 5 let, pa je prejelo energijsko bogato hrano in prehranske dodatke.

UNICEF in naši kolegi iz Združenih narodov še naprej pozivamo k dolgoročni in trajni prekinitvi ognja, zdaj že v kontekstu širše regije. K izpustu talcev. K ponovni vzpostavitvi komercialnega prometa in možnosti uporabe dodatnih poti za varen prevoz tovora. Pozivamo k neoviranemu humanitarnemu dostopu do pomoči potrebnih – in k za red velikosti večji količini vseh osnovnih sredstev za preživetje v okviru humanitarne pomoči (zlasti hrane, vode, zdravja, izobraževanja in duševnega zdravja) ter k financiranju vseh naših programov pomoči, ki so še vedno nevarno podfinancirani. In pozivamo k preprečevanju groženj humanitarnim delavcem, vključno s širjenjem napačnih in zavajajočih informacij, ki so se v tem konfliktu razpasle.

Kljub velikim prizadevanjem vseh agencij za pomoč so otroci še vedno dan za dnem žrtve nepopisne škode. Leto dni po prvih prisilnih evakuacijah mednarodna skupnost samo opazuje, kako se zgodovina ponavlja.

Poglejmo zgodbo še ene od deklic, ki sem jo srečal v začetku tega meseca. V napadih na njihov dom sta bila ubita njena sestra in brat. Deklica je utrpela hude poškodbe obraza – skoraj ji ga je odtrgalo. Kirurgi so ji strukturo, ki je še preostala, zlepili, vendar nujno potrebuje zdravstveno evakuacijo, da se ji zagotovi specialistična oskrba. Prošnja je bila zavrnjena. Večkrat. Deklica je le ena od več kot 10.000 pacientov, ki čakajo na nujno zdravstveno evakuacijo, in vsak od njih ima podobno tragično zgodbo.

Če ta stopnja groze ne vzbudi naše človečnosti in nas ne spodbudi k ukrepanju, potem ne vem, kaj sploh še lahko.

Spet déjà vu s še temačnejšim odsevom.

UNICEF je oktobra lani sporočil, da je Gaza postala »pokopališče za tisoče otrok«. Ta mesec sem ob svojem zadnjem obisku Gaze videl še več novih improviziranih pokopališč.

UNICEF je novembra lani opozoril, da če bo dostop otrok do vode in sanitarij v Gazi še naprej omejen in nezadosten, bomo priča »tragičnemu – a povsem preprečljivemu – porastu števila umrlih otrok. Otroci se soočajo z resno grožnjo množičnega izbruha bolezni.« Danes se po Gazi širi otroška paraliza.

UNICEF je decembra lani izjavil: »Območje Gaze je za otroka najnevarnejši kraj na svetu.« In že več kot leto dni se ta kruta in z dokazi podprta resničnost iz dneva v dan le še krepi.

Kljub izjavam, trdnim podatkom, peklu gorečih šotorov, grozljivim krikom, številnim pogovorom z zapuščenimi otroki, ki jim manjkajo okončine, obupanim prošnjam zdravnikov za zdravila ter zavračanju in zavlačevanju pomoči, pa odgovorni niso ukrepali, da bi zmanjšali trpljenje. Ker se prizori na severu države ponavljajo, se razmere še poslabšujejo.

Za vsako ponovitvijo lanskoletnih dogodkov ostaja še ena mračna ponovitev – ubitih bo še več otrok iz Gaze.

UNICEF Slovenija zbira sredstva za pomoč otrokom v Gazi in Libanonu. Pomagate lahko:

– Pošljite SMS OTROCI10 na 1919 in darujete 10 €

– Darujte na https://unicef.si/doniraj/humanitarna-kriza-v-gazi

Vir: Slovenska fundacija za UNICEF