Svetovno poznani fotograf Sebastião Salgado je z ženo zadnjih 20 let na opustošeni družinski zemlji v Braziliji načrtno posadil več kot šest milijonov dreves. Gozd je zaživel, vanj pa so se vrnile tudi živali.

V zasebnem naravnem rezervatu brazilskega atlantskega gozda danes živi 293 vrst dreves in več kot 200 vrst živali, med njimi tudi ogrožene. Oživitev kmetije Bulcão, ki je družinska dediščina uveljavljenega fotografa Sebastiãa Salgada, je imela učinek tudi na tamkajšnji ekosistem, saj je območje znova dobilo vodo, izboljšala se je krma živali, tako da so krave celo znova dobile mleko, pozitivni učinki so bili tudi na krajevne temperature.

Na kmetiji vzgajajo tudi več tisoč sadik dreves, s katerimi oskrbujejo okoliške kmetovalce.

Šok v Braziliji

Od spremljanja genocidnega poboja v Ruandi se je Sebastião Salgado leta 1994 vidno izmučen vrnil na družinsko posest v Braziliji. Tam bi ga morala čakati oaza zelenja, gozdov in spokojnosti, kjer bi lahko umiril svojo dušo in pozabil na grozodejstva, ki jih je s fotoaparatom dokumentiral v afriški državi. Redke vrste ptic in drevesa, ki ne rastejo nikjer na svetu, bi bila idealno zatočišče za svetovnega popotnika.

A v trenutku, ko je stopil na zemljo, ki mu je iz otroškega spomina priklicala podobe tropskega paradiža, je vedel, da je bila ta ”bolna tako kot on”, je dejal v svoji verjetno najbolj citirani izjavi za Guardian pred tremi leti. Do koder je seglo njegovo oko, je pustinjo prekrivala izčrpana zemlja, posekana drevesa, življenja divjih bitij že davno ni bilo več. Bil je obupan.

Subtropski gozd Salgadovih v mestu Aimores v četrti največji zvezni državi Minas Gerais v Braziliji je takrat prekrivalo le okoli 0,5 odstotka zelenja. Kaj narediti?

Od nemogoče ideje k izvedbi

“Moja žena je dobila čudovito idejo, da bi površino znova pogozdila,” se spominja. Ideje, ki je zrasla v projekt in odprtje neprofitne okoljevarstvene organizacije, sta se Lélia Deluiz Wanick Salgado in Sebastião Salgado lotila sistematično.

Vedela sta, da v zemljo ne smeta posaditi tujerodnih vrst, ki bi lahko prinesle nove bolezni, prav tako pa bi bile manj primeren habitat za tamkajšnje divje živali.

“Vedno moramo poslušati prebivalce krajev. Narava je zemlja in je vsa bitja, in če ne bomo imeli tudi neke vrste duhovne povezanosti z našim planetom, se bojim, da je naše bivanje tukaj ogroženo,” pravi brazilski fotograf, čigar odmevna razstava Geneza je bila pred tremi leti na ogled tudi v Mestnem muzeju Ljubljana.

Gozd je zaživel

Prve sadike so leta 1999 v zemljo kmetije Bulcão posadili učenci, kar je vzbudilo pozornost lokalne skupnosti. Takrat, pred dvajsetimi leti, sta si Salgadova postavila visok cilj: vsako leto posaditi najmanj 80.000 sadik. Do danes so jih posadili več kot šest milijonov, od tega dva milijona znotraj projekta RPPN (glej okvirček).

Z rastjo dreves in cvetenjem rastlin se je vrnilo življenje. Na območju, ki se je v dvajsetih letih obnovilo v kar 90 odstotkih, živi 33 vrst sesalcev, 173 vrst ptic, 16 vrst plazilcev in 15 vrst dvoživk. Med drugim si je pribežališče zelenja za svoj dom izbrala tudi ogrožena divja mačka ozelot.

Toda, kje je voda?

Kot poudarja Lélia, je bil eden ključnih elementov projekta, kako na območje vrniti vodo, kako se dokopati do vodnih virov. “Voda, ki je izginila, je danes znova tu. Ta vidik je še posebej zanimal kmete. Ker niso imeli vode, niso mogli kmetovati.”

Tako so znotraj organizacije Instituta Terra oblikovali poseben program za pomoč kmetom, imenovan Program Aimores.

Usmerjen je v delovanje trajnostnega razvoja regije Aimoresa v Minas Geraisu, s katerim želijo izboljšati predvsem življenje na kmetijah, da bi bile ne nazadnje tudi vzor drugim regijam v Braziliji.

Do zdaj so pomagali že 300 kmetom, dejansko pa to pomeni, da so jim pomagali s pridobivanjem vode, oskrbijo jih tudi s sadikami iz svojih rastlinjakov. Pomagajo jim tudi z različnimi izobraževanji, konferencami in tehničnim usposabljanjem.

Krave imajo (znova) mleko

Vse te izboljšave zemlje so prinesle boljše in kakovostnejše rastje, ki ga prej ni bilo. Tako so nekateri kmetje presenečeno ugotovili, da imajo njihove krave mleko, ki ga prej zaradi slabe hrane niso imele.

“Užitek je molsti kravo in videti, da se vedro napolni,” pove kmet Elias Concalves da Silva. Ob tem doda, da jim je skrb za okolje prinesla tudi stalen mesečni dohodek, “s katerim lahkovsak mesec plačajo položnice“.

Vir: RTV Slovenija