Sedaj, ko smo že dobro zakorakali v novo desetletje, je pred nami nekaj pomembnejših zgodb, ki so jih Združeni narodi (ZN) spisali med letoma 2014 in 2016. To obdobje je zaznamoval najhujši izbruh ebole, kar jih je bilo doslej; novo upanje, da bodo podnebne spremembe rešili svetovni voditelji z zgodovinskim pariškim podnebnim sporazumom; misija ZN v Kolumbiji je olajšala dolgo pričakovan mirovni proces in zagon izpolnjevanje trajnostnih ciljev razvoja.
2014: ZN se borijo proti najhujšem izbruhu ebole v zgodovini
Decembra 2013 je v vasi Maliandou na Gvineji umrl malček z imenom Emile Ouamouno. Za njegovo družino je to bila velika tragedija, vendar je smrt otroka dobila veliko širši pomen, ko je bil Emile imenovan za pacienta nič, kar je hkrati predstavljalo najhujši izbruh ebole v zgodovini.
Izbruh tega smrtonosnega in zelo nalezljivega virusa, ki se je hitro razširil po Gvineji in tudi po sosednji Liberiji in Sierra Leoni, je postal znan kot izbruh ebole Zahodne Afrike. Gospodarstva treh držav so se skoraj zrušila, obseg zdravstvenih storitev je dosegel svojo skrajno mejo. Tistega leta so zabeležili približno 6.000 žrtev.
Do avgusta 2014 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) razglasila izbruh za mednarodno skrb za varovanje zdravja v javnem interesu (PHEIC), da bi zagotovila usklajen mednarodni odziv, sprostila mednarodno financiranje in zaustavila nadaljnje širjene bolezni v druge države.
V neodvisnem poročilu za leto 2016, ki ga je naročila WHO, je bilo ugotovljeno, da je prišlo do zamude pri ugotavljanju neprimerljivega obsega izbruha, hkrati je bil poudarjen pomen izboljšanega usposabljanja za skupine zdravstvenih delavcev in izboljšane komunikacije med zdravstvenimi mrežami.
Na žalost se od leta 2018 drugi del Afrike spopada z drugim največjim izbruhom ebole: v Demokratični republiki Kongo je bilo izgubljenih več kot 2.200 življenj.
2015: Novo upanje za podnebne spremembe
Sprejetje pariškega sporazuma o podnebnih spremembah decembra 2015 je prineslo novo upanje. Prvič so se vse države sveta zavezale, da se bodo borile proti podnebni krizi in se prilagodile njenim posledicam, ki vključujejo eksistenčno grožnjo globalnega segrevanja. Ban Ki-moon, takratni generalni sekretar, je za sporazum dejal, da »postavlja temelj za napredek pri odpravi revščine, krepitvi miru in zagotavljanju dostojnega življenja in priložnosti za vse«.
Dogovor je bil sprejet po dvotedenskih pogajanjih na konferenci ZN o podnebnih spremembah, znani kot COP21. Sprejetje sporazuma so spremljala intenzivna čustva delegatov. Ban Ki-moon je dejal, da bi morali biti vsi vpleteni ponosni na svoje dosežke, vendar je delegate opozoril, da je sporazum šele začetek, saj se »delo začne jutri«.
Še danes se sporazum obravnava kot ključna točka na dolgo poti k čistejšemu in bolj trajnostnemu svetovnemu gospodarstvu, vendar obstaja veliko indicev, da ni bilo opravljenega dovolj dela: vrsta okoljskih poročil in študij kaže na nenehno škodo okolju zaradi podnebnih sprememb, ki jih je povzročil človek. Verjetnost je, da se bodo, če nadaljujemo po sedanji poti, temperature močno dvignile čez 1,5 stopinje, pri čemer bodo posledice za mnoge katastrofalne.
Naslednik Ban Ki-moona in sedanji generalni sekretar Antonio Guterres je podnebne spremembe postavil kot enega osrednjih stebrov svojega mandata, saj je uvedel več pobud, ki so zagotovile, da je to vprašanje dobilo nov zagon in osredotočenost, še zlasti v letu 2019.
2016: Postavljeni so temelji za boljšo prihodnost in mirovni proces v Kolumbiji
Cilji trajnostnega razvoja:
V prvih petnajstih letih 21. stoletja so bile številne dejavnost ZN opravljene v okviru razvojnih ciljev tisočletja. Šlo je za osem ciljev, ki so segali od prepolovitve skrajne stopnje revščine do zaustavitve širjenja virusa HIV/AIDS in zagotavljanja splošnega osnovnega izobraževanja.
Do leta 2015 je bilo doseženih veliko pozitivnih rezultatov, a je bila potrebna nova vizija. Ta je nastala v obliki ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030, ki so bili uradno predstavljeni leta 2016 in zasnovani tako, da so gradili na razvojnih ciljih tisočletja in dokončali tisto, kar je ostalo neuresničeno.
Sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja je namenjenih ukrepanju na petih glavnih področjih: ljudje (izkoreninjanje revščine in lakote), planet (zaščita pred degradacijo in nujni ukrepi na področju podnebnih sprememb), blaginja (zagotavljanje uspešnega in izpopolnjujočega življenja za vse), mir (spodbujanje družb brez strahu in nasilja) in partnerstvo (za zbiranje sredstev za dosego ciljev).
Ob predstavitvi ciljev je Ban Ki-moon dejal, da le-ti predstavljajo »skupno vizijo človečnosti in družbeno pogodbo med voditelji sveta in ljudmi. So seznam opravkov za ljudi in planet ter načrt uspešnosti«.
Z vstopom v leto 2020 bo za dosego ciljev ostalo le še 10 let, zato so ZN uvedli t.i. Desetletje ukrepov, da bi pospešili doseganje ciljev.
Mir v Kolumbiji:
24. novembra 2016 je generalni sekretar ZN Ban Ki-moon pozdravil podpis mirovnega sporazuma med vlado Kolumbije in Revolucionarnimi oboroženimi silami kolumbijske ljudske vojske (FARC-EP), s čimer se je končal več kot pet desetletij trajajoč spopad.
Obe strani sta od Varnostnega sveta ZN zahtevali, da ustanovi misijo za spremljanje izpolnjevanja zavez, določenih v sporazumu, kot sta razorožitev in ponovna vključitev nekdanjih borcev v civilno družbo.
Marca 2017 je misija ZN v Kolumbiji začela postopek preverjanja izročitve orožja članov FARC-EP, ki se je uspešno zaključila septembra istega leta. Skupno je bilo zaseženih 8.994 kosov orožja.
Naslednik Ban Ki-moona, Guterres, je med obiskom države januarja 2018 dejal, da je mirovni proces »izredna preobrazba, ki je ustvarila upanje v prihodnost države«.
Toda od podpisa mirovnega sporazuma do začetka leta 2019 je bilo v državi potrjenih 163 umorov voditeljev in zagovornikov človekovih pravic. Sicer se je poročalo o 454 primerih, vendar se jih je večina zgodila na območjih, kjer je deloval nekdanji FARC-EP in je tam delo države omejeno.
Generalni sekretar je ob tovrstnem razvoju dogodkov dejal, da si položaj avtohtonih voditeljev zasluži posebno pozornost, saj je prišlo do »resnega povečanja« števila umorov, groženj, prisilnega razseljevanja in tudi prisilnega novačenja. Izrazil je tudi zaskrbljenost zaradi pobojev več kot 100 demobiliziranih pripadnikov FARC.
Guterres je izpostavil, da je potrebno še veliko storiti za zagotovitev miru, kar bo zahtevalo usklajena prizadevanja vlade in državnih institucij, političnih strank, zasebnega sektorja in civilne družbe ob nadzoru mednarodne skupnosti.
Vir: ZN
Prispevek je objavljen v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.
