V ponedeljek 3. oktobra 2016 se je v poznih popoldanskih urah v Hotelu Slon, na pobudo Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) in partnerjev iz civilne družbe, odvijala okrogla miza z naslovom ‘Otroci migranti in begunci ter udejanjanje njihovih pravic pri vključevanju v lokalno okolje’. Glede na to, da se v zadnjih nekaj letih svet sooča z množičnimi migracijskimi in begunskimi tokovi, in da se ena izmed tovrstnih poti neposredno tiče tudi Republike Slovenije (t. i. balkanska pot), ter ob premisleku, da so na takšnih poteh najbolj izpostavljeni ravno otroci, je bila javna razprava v tej točki nujno potrebna. Od lanske jeseni je nekaj otrok, ki so bili prisiljeni zapustiti svojo domovino, svoje mesto pod soncem poiskalo v Sloveniji, natančneje 68.

Na okrogli mizi so bile predstavljene prakse in izzivi, s katerimi se otroci begunci in migranti soočajo pri vključevanju v lokalne skupnosti, pri tem pa so jim v veliko pomoč vladne institucije in civilna družba, ki stremijo k temu, da bi le-ti v celoti uživali svoje pravice. Sam namen okrogle mize je bil predvsem prispevek k družbeni strpnosti in gradaciji idej za ublažitev stiske begunskih in migrantskih otrok, ključ do tega pa so predstavljali Pilar Gonzales Rams (UNICEF), Miha Horvat (namestnik Varuhinje človekovih pravic), Marina Uzelac (Slovenska filantropija), Katarina Štrukelj (Ministrstvo za notranje zadeve) in Tara Beattie (Svet Evrope), ki so s pomočjo moderatorke Božene Forštnarič Boroje (MZZ) odgovarjali na vprašanja in preko svojega dela tematiko skušali približati javnosti.

Tema o otrocih migrantih in beguncih ter njihovih pravicah pa ni samo pomembna za širšo javnost, ampak za Slovenijo kot tako, saj so pravice in dobrobit otrok ena izmed prioritet slovenske zunanje politike, enako velja za razvojno sodelovanje, humanitarno pomoč in nudenje fizične ter psihosomatske pomoči otrokom iz kriznih območij, predvsem preko UNHCR in Rdečega križa (Sirija, Jemen, Irak). To ne nazadnje Slovenija dokazuje že od leta 2005, ko je zagnala projekt ‘Naše pravice’, preko katerega je izobraževanje omogočila približno 185.000 otrokom po celem svetu, hkrati pa je dotično učno gradivo bilo prevedeno v 22 jezikov.

Prva, ki je spregovorila o svojem delu, je bila Pilar Gonzales Rams, izvedenka za zaščito otrok na začasni misiji UNICEF v Sloveniji. Uvodne besede je namenila prvim mesecem v letu 2015, ko je svet beležil 1.3 milijone beguncev, od katerih jih je polovica bilo otrok, nadaljevala pa je z marcem 2016, mesecem velikih preizkušenj za Evropsko unijo (EU) in Evropo nasploh. Kasneje se je osredotočila predvsem na funkcijo UNICEF kot tako, obregnila pa se je tudi ob t. i. ‘trikotnik’, kateremu sledi zgoraj navedena organizacija. Trikotnik, katerega stranice temeljijo na najboljših interesih za otroke, načelu nediskriminacije in participacije, v samem središču pa se nahaja elementarna težnja po preživetju in razvoju, je veljalo imeti pred očmi tudi v nadaljevanju, ko so spregovorili tudi preostali panelisti.

Naslednja v vrsti je bila Tara Beattie, pravna svetovalka na področju implementacije pravic otrok migrantov in beguncev v Svetu Evrope, ki je uvodnih nekaj minut namenila predstavitvi panevropske mednarodne organizacije s sedežem v Strasbourgu, V nadaljevanju je izpostavila izobraževanje kot temeljno pravico otrok beguncev in migrantov ter hkrati ključen dejavnik pri vključevanju in integraciji le-teh v lokalno okolje. Navzoče je med drugim seznanila s priporočili, ki jih Svet Evrope sprejema z namenom nudenja smernic državam članicam pri tovrstnih vprašanjih.

Kot tretja je spregovorila Katarina Štrukelj, ki je navzoče v prvi vrsti seznanila z dejstvom, da je 262 otrok zaprosilo za azil, med katerimi obstajajo tudi mlajši od 15 let. V nadaljevanju je izpostavila pravice otrok v azilnih domovih in njihovo vključevanje v osnovnošolski proces, pri katerem sta primer dobre prakse ljubljanska Osnovna šola Livada in Osnovna šola v Logatcu, kjer so otroci toplo sprejeti. Določeni otroci so trenutno nastanjeni v dveh dijaških domovih v Postojni in Novi Gorici, največ zapletov pa so doživeli v Dijaškem domu Kranj, zaradi česar še vedno iščejo ustrezno alternativo. Za konec je predstavnica Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) izpostavila Dublinske postopke, v katere je Slovenija vključena, in s katerimi dosežejo združitev otrok s sorodniki, ki živijo v eni izmed držav članic EU.

Naslednja, ki je predstavila svoje delo, je bila Marina Uzelac iz Slovenske filantropije, ki je v začetku poudarila, da se določeni premiki na področju beguncev v Sloveniji vendarle dogajajo, pogreša pa se predvsem celostni pristop, v isti sapi pa je kot sporno dejanje izpostavila proces ugotavljanja in določanja starosti otrok ter vprašanja zakonitega zastopstva otrok, ki ima lahko v določenem trenutku več zastopnikov v različnih procesih, zaradi katerega pride do velike zmede. Za sam konec pa se je osredotočila na vse večji problem, ki je povezan z izginjanjem otrok brez spremstva, in poudarila, da imamo še veliko dela pred seboj, ter predala besedo zadnjemu panelistu, Mihi Horvatu, politologu in namestniku Varuhinje človekovih pravic.

Miha Horvat je svoj govor gradil okrog vsakodnevne prakse, in govoril o dejavnostih, izkušnjah, hrani, bivanju in pogojih, v katerih se nahajajo otroci begunci. Občinstvo je opozoril, da veliko pobud s strani prosilcev za mednarodno zaščito ni, predvsem zaradi tega ker gre za ljudi, ki ne poznajo zakone in organe v državi gostiteljici. Na samem koncu je poudaril pomembnost koncepta odprtosti lokalne okolice in pomena kulturnih fasilitatorjev, katerim se otroci lažje odprejo, in s pomočjo katerih obstaja možnost prebroditve določenih težav, povezanih z aklimatizacijo. Po uvodnih besedah vsakega izmed govorcev so sledili kratki dialogi, pri katerih je šlo predvsem za to, da bi Slovenija morala, namesto pedagogov in andragogov ter psihologov, zagotoviti predvsem kulturne fasilitatorje, saj slednji pripomorejo k temu, da se otroci odprejo uradnim oblastem, to pa je ključnega pomena sploh pri uradnih postopkih in v izobraževalnem procesu, kjer so podvrženi uvajalnicam.

Okroglo mizo je sklenila predstavnica pobude ‘My piece for peace’, ki je občinstvo seznanila z delom iniciative, preko katere otroci pomagajo spremeniti sliko sveta. ‘Otroci so otroci in moramo jih poslušati’ so bile zadnje besede projektne vodje, ki občinstva ni pustila ravnodušnega.

Vir: Faris Kočan