Konflikt v Južnem Sudanu, ki ga spremljamo od decembra 2013, iz dneva v dan dobiva večje razsežnosti. Najmlajša država na svetu, Južni Sudan, se je leta 2011 osamosvojila od Sudana in je, ko je izbruhnil konflikt, postala ena najhujših primerov begunskih kriz v svetovnem merilu.
Konec prejšnjega meseca je tiskovni predstavnik Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) Adrian Edwards dejal, da je konflikt v Južnem Sudanu posledica razhajanj med Salva Kiirjem in Riekom Macharjem ter dodal, da spopadi v državi predstavljajo resen problem. Nov val beguncev v Ugando je posledica nenehnih bojev, požiganja hiš in umorov civilistov.
Skupno je državo zapustilo že 60.000 ljudi, odkar je prejšnji mesec izbruhnil konflikt v Jubi. Posledično se je število vseh beguncev iz Južnega Sudana, ki so prebežali v sosednje države od decembra 2013, približalo številu 900.000. Več kot 65 odstotkov beguncev v Ugandi so trenutno ženske in otroci, ki še niso dopolnili 18 let. Veliko otrok je izgubilo enega ali oba starša. Večina jih prihaja iz območja vzhodnega ekvatorja. Pobegnili so skupaj z vojaškimi konvoji Ugande, ki so evakuirali državljane Ugande. Nekatere ženske in otroci so bili ločeni od možev in očetov, saj so jih vojaške skupine prisilno rekrutirane ter jim tako preprečile, da skupaj prečkajo mejo. Predstavnica UNHCR Melissa Fleming je izpostavila problem podhranjenosti pri majhnih otrocih, o čemer poročata Kenija in Uganda. Dodala je, da le-te vključijo v poseben prehranjevalni program.
Flemingova je dejala, da so begunci razkrili grozovite podrobnosti delovanja oboroženih skupin na poteh, ki vodijo v Ugando, in sicer s ciljem preprečiti beg le-teh iz Južnega Sudana. Po besedah beguncev oborožene skupine ropajo vasi, omejujejo gibanje prebivalcev in uporabljajo silo pri rekrutiranju mladih moških v njihove vrste.
Številne humanitarne organizacije, ki delujejo v Južnem Sudanu, so zaskrbljene zaradi nezmožnosti zagotavljanja nujne pomoči prebivalstvu. Vsesplošen kolaps se kaže tudi v zaščiti civilnega prebivalstva in vpliva na 250.000 beguncev, ki so večinoma pribežali iz Sudana, Etiopije in Demokratične republike Kondo. Kljub temu je trenutno eden njihovih glavnih ciljev izboljšati življenjske pogoje in povečati kapacitete obstoječih tranzitnih centrov v Ugandi, saj številnim beguncem begunski tabori pomenijo ne le zatočišče temveč tudi varno okolje, v katerem so že začeli oblikovati načrte za novo, bolj mirno življenje.
Asistentka ZN v Ugandi Josephine Nakabuubi Ssenyunja je dejala, da po državi že poteka gradnja novih nastanitvenih centrov. Partnerske organizacije ZN so začele z gradnjo bolnišnic, saj je veliko beguncev resno bolnih. Navkljub gradnji novih tranzitnih in sprejemnih centrov so vstopne točke na meji z Ugando trenutno preobremenjene.
Od izbruha konflikta v Jubi se je položaj 2.000 etiopskih beguncev, ki živijo v taboru Gorom v bližini prestolnice, po podatkih UNHCR znatno poslabšal, in sicer zaradi stalne prisotnosti vojske, ki se nahaja na območju v neposredni bližini tabora in je le-tega v preteklosti že obkolila.
V begunskem taboru Maban, ki se nahaja na območju Zgornjega Nila, so začasno prenehale delovati tri javne zdravstvene ustanove, saj je osebje obtičalo v Jubi. Na srečo so bolne begunce sprejele druge zdravstvene ustanove v sosednjih begunskih taborih.
Dokaz, da oboroženi konflikti pišejo pretresljive zgodbe, je pripoved Pascaline Juwa, ki je v severni del Ugande prišla s skupino novo prispelih. Kot je dejala, je tokrat že tretjič v življenju pribežala v sosednjo državo. Poudarila je, da ne zaupa trenutnemu premirju in je zato pobegnila iz svojega domačega kraja.
UNHCR je ob zaostrovanju razmer opozoril vse vpletene strani v Južnem Sudanu na temeljno človekovo pravico do azila in jih pozval, naj omogočijo civilni populaciji neoviran dostop do varnosti, saj se število beguncev nevarno viša.
V času kratke neodvisnosti, ki jo Južni Sudan uživa od decembra 2013, je bilo več kot 2,6 milijona prebivalcev na silo premeščenih na druga območja, kar uvršča to mlado državo v sam svetovnih vrh po številu prebivalstva, ki so bili premeščeni zaradi konflikta. Polovica le-teh je povsem odvisna od humanitarne pomoči.
Vir: UNHCR