V počastitev prihajajoče 75. obletnice Združenih narodov je knjižnica Dag Hammarskjöld predstavila 75 ključnih dokumentov, ki so oblikovali Združene narode (ZN) in naš svet. Izbrani dokumenti predstavljajo zgodovinsko širino dela organizacije na področjih miru in varnosti, humanitarne pomoči, razvoja in človekovih pravic.

Pripravljalno obdobje razvoja Združenih narodov se je pričelo junija 1941, ko so zavezniške sile podpisale Deklaracijo palače Svetega Jamesa. Sredi druge svetovne vojne so se predstavniki zavezniških vlad (Velika Britanija, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Južnoafriška unija) in izgnanih vlad (Belgija, nekdanja Češkoslovaška, Grčija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Poljska, nekdanja Jugoslavija, Francija) srečale junija 1941 v palači Svetega Jamesa v Londonu. Podpisana deklaracija med drugim vključuje te besede: ”Edina resnična podlaga trajnega miru je voljno sodelovanje ljudstev v svetu, v katerem bi lahko vsi, brez grožnje agresije, uživali ekonomsko in socialno varnost.”… ”V ta namen nameravamo sodelovati skupaj in z drugimi svobodnimi narodi, tako v vojni kot v miru.”

Ustanovna listina Združenih narodov, ustanovni dokument Združenih narodov, je bila podpisana 26. junija 1945 v San Franciscu ob zaključku Konference ZN o mednarodni organizaciji. V številnih državah so morali listino potrditi njihovi kongresi ali parlamenti, zato je bilo določeno, da bo listina začela veljati, ko so jo vlade Kitajske, Francije, Velike Britanije, nekdanje Sovjetske zveze, Združenih držav Amerike in večine drugih držav podpisnic ratificirale ter deponirale uradno obvestilo o tem. Štiriindvajsetega oktobra 1945 je bil ta pogoj izpolnjen in Združeni narodi so bili uradno ustanovljeni. Statut Meddržavnega sodišča je sestavni del listine.

24. januarja 1946 je Generalna skupščina ZN v Londonu sprejela prvo resolucijo z imenom ”Ustanovitev komisije za reševanje težav, ki jih povzroča odkritje atomske energije”. Na začetku atomske dobe je 51 držav članic novonastalih Združenih narodov kot prvo temo obravnavalo vlogo miroljubne uporabe jedrske energije in odpravo jedrskega orožja.

Ob koncu druge svetovne vojne se je mednarodna skupnost zavezala, da ne bo nikoli več dovolila takšnih grozodejstev. Svetovni voditelji so soglašali, da bodo Ustanovno listino ZN dopolnili z ”univerzalnim predlogom pravic”. Za pripravo dokumenta je bila zadolžena Komisija za človekove pravice, ki ji je predsedovala Eleanor Roosevelt. Tako je Generalna skupščina ZN 10. decembra 1948 v Parizu sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Temeljno načelo le-te izraža prvi člen: ”Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice.”

Leta 1959 je Generalna skupščina ZN soglasno sprejela Deklaracijo o otrokovih pravicah. Gre za prvo izjavo ZN, ki je bila namenjena izključno pravicam otrok. Kot je navedeno v deklaraciji, ”otroci uživajo posebno zaščito in so jim z zakonom in drugimi sredstvi omogočene priložnosti in pripomočki, ki omogočajo fizični, duševni, moralni, duhovni in socialni razvoj na zdrav in normalen način ter v pogojih svobode in dostojanstva”. Trideset let kasneje so načela iz deklaracije postala podlaga za Konvencijo o otrokovih pravicah.

Leta 1958, kmalu po izstrelitvi prvega umetnega satelita, so ZN postali zaskrbljeni zaradi uporabe vesolja in so se odločili ustanoviti Odbor ZN za miroljubno rabo vesolja, ki bo pregledoval obseg mednarodnega sodelovanja pri mirni rabi vesolja ter preučil pravne težave, ki izhajajo iz raziskovanja vesolja. Sredi šestdesetih let so v različnih organih ZN potekale razprave o številnih tovrstnih vprašanjih. Posledično je Generalna skupščina 19. decembra 1966 z Resolucijo 2222 (XXI) sprejela Pogodbo o načelih, ki urejajo dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi vesolja, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi, ki jo krajše poznamo tudi kot Pogodbo o vesolju.

Po pravni ureditvi vesolja je leta 1967 veleposlanik Malte Arvid Pardo na Generalni skupščini pozval k ”učinkovitemu mednarodnemu režimu nad morskih dnom in oceanskim dnom, ki presega jasno določeno nacionalno pristojnost”. Mnogi v mednarodni skupnosti so se strinjali, da je potrebno varovati morsko okolje, se pogajati o navigacijskih pravicah, določiti pravni status virov na morskem dnu zunaj meja nacionalnih pristojnosti in vzpostaviti zavezujoč postopek reševanja sporov med državami. Globalno diplomatsko gibanje za ureditev in pisanje pravil za vsa oceanska območja, vse uporabe morij in vseh njegovih virov je leta 1982 pripeljalo do sprejetja Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu.

Šest dni po padcu Berlinskega zidu, 9. novembra 1989, so Združene države in nekdanja Sovjetska zveza kot močan simbol konca hladne vojne prvič v zgodovini ZN skupaj predlagali politično resolucijo; Resolucija 44/21 je pozvala k okrepitvi vloge ZN pri ohranjanju mednarodnega miru in varnosti.

12. decembra 2015 je bil na 21. zasedanju konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah sprejet Pariški sporazum. Ta prelomni dokument je pomenil začetek novega razvoja prizadevanj za ustavitev globalnih podnebnih sprememb. Vse države so se s podpisom tega pravno zavezujočega dokumenta prvič pridružile skupnemu cilju za boj proti podnebnim spremembam. Cilj sporazuma je okrepiti mednarodni odziv na grožnjo podnebnih sprememb z omejitvijo globalnega segrevanja pod 2 °C na predindustrijsko raven in si prizadevati za njegovo nadaljnjo omejitev na 1,5 °C. Za zagotovitev preglednosti so se vlade dogovorile, da se zberejo vsakih pet let, da poročajo o ukrepih za ublažitev, ki jih sprejmejo za preprečevanje globalnega segrevanja, da ocenijo skupni napredek pri doseganju dolgoročnih ciljev in obvestijo pogodbenice o posodabljanju ter izboljšanju nacionalnih prispevkov.

Decembra 2018 je bil sprejet Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah. Gre za prvi medvladni sporazum, ki je bil pripravljen pod okriljem ZN o skupnem pristopu k mednarodnim migracijam v vseh njihovih razsežnostih, vključno s humanitarnimi, razvojnimi in človekovimi pravicami. Proces oblikovanja dogovora se je pričel aprila 2017, julija 2018 pa je bil osnutek besedila dokončan. Nezavezujoč sporazum temelji na vrednotah državne suverenosti, delitve odgovornosti, nediskriminacije in človekovih pravic.

Več o pobudi in vseh 75 dokumentih najdete na: https://research.un.org/en/UN75/about.

Vir: ZN