Leto 2015 je predstavljalo vrhunec begunske krize, ko je po podatkih Eurostata za azil v EU zaprosilo več kot milijon ljudi, kar pomeni, da se je število prošenj v primerjavi z letom 2012 povečalo za 86 % (Mitchell, 2017, str. 3). V praksi se pojavlja tako imenovani problem »nezakonitega vstopa«, kar pomeni, da begunec ne more zaprositi za azil v kateri koli državi, ampak samo v tisti, v kateri je prosilec prvič vstopil na ozemlje EU. S tem se celotno breme begunske krize prenese le na nekaj držav, ki tako odločajo o večini vlog. Posledično zaradi obilnosti prošenj, preobremenjene države ne morejo zagotoviti ustrezne zaščite vsem prosilcem, pri čemer pa najbolj trpijo prosilci za azil, saj so ujeti v neustrezne azilne postopke in so pogosto ločeni od svojih družin (Amnesty International, 2018). Da bi ohranili temeljne pravice prosilcev za azil, je treba sprejeti številne spremembe. Te ne smejo vključevati sankcij za sekundarne premike prosilcev za azil, zagotoviti je potrebno njihovo prosto gibanje znotraj EU, razširiti pomen družinskih članov, vse z namenom, da se povečajo možnosti za njihovo integracijo v družbo (ECRE, 2018, str. 7).

Uredba Dublin III je del skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS), katerega cilj je urediti odgovornost držav sprejemnic, ki so odgovorne za obravnavo prošenj za azil, tako da na koncu begunci ne ostanejo brez državljanstva ( ECRE, 2016, str. 1–2). O potrebi po temeljiti reformi dublinskega sistema se razpravlja že vrsto let in zadnja begunska kriza je pokazala, kako ranljiv in nefunkcionalen je ta sistem v resnici. Prosilci za azil se soočajo s strogimi in nepoštenimi pravili, ki vključujejo sankcije za selitev med državami članicami in kažejo trend, v katerem so prosilci zavrnjeni, še preden prispejo na želeno destinacijo (ECRE, 2018, str. 2–4). Poleg tega dublinska uredba zahteva, da je za prošnjo osebe za azil odgovorna samo prva država, v katero stopi prosilec za azil in kjer so shranjeni njegovi prstni odtisi. Polarizacija in močne delitve med državami članicami EU glede reforme CEAS in Dublinske uredbe so poglobile še eno veliko težavo, znano kot „disembarkation crisis“ ali izkrcevalna kriza, ki se od leta 2018 dogaja v Srednjem Sredozemlju (ECRE, 2019, str. 3). ). Te močne delitve so ustvarile različne administrativne ovire, ki so utrdile prizadevanja ladij nevladnih organizacij pri akcijah iskanja in reševanja.

Napeta pogajanja med državami članicami o izkrcanju rešenih oseb niso dosegla dogovora o podaljšanju mandata pomorskih operacij EU, kot je operacija EUNAFVOR MED Sophia (ibidem). Kot odgovor na zastoj v reformi dublinskega sistema in zaprtje pristanišč se je skupina držav članic zatekla k dogovorom o prostovoljni delitvi odgovornosti rešenih beguncev. Da bi se izognili nadaljnjim delitvam, ki bi upočasnile nujne reforme, mora EU vzpostaviti začasno ureditev premestitve, ki zagotavlja solidarnost in odgovornost, dokler ne začne veljati nova Dublinska uredba (ECRE, 2019). Države članice bi morale vzpostaviti pravičen mehanizem premestitve, katerega cilj bi moral biti zagotovitev, da se osebe, ki prispejo po morju, hitro izkrcajo, identificirajo in dobijo takojšen dostop do ustreznih postopkov (ECRE, 2019, str. 6–9). Intervju, opravljen s prosilcem za azil, bi moral pomagati državam članicam pri zbiranju informacij o sposobnostih prosilca, kot so delovne izkušnje, veščine, predhodna izobrazba in znanje jezikov. Ob tem bi se moralo upoštevati sposobnosti prosilca za azil pri izbiri, katere države naj prevzamejo odgovornost zanj (ECRE, 2019, str. 8–9).

Jasno je, da migracijske politike EU niso bile oblikovane za tako številčen pritok migrantov in beguncev, ki jim je Evropa priča v zadnjih nekaj letih. Očitno je, da se niti posamezne države niti EU kot celota niso sposobne učinkovito spopasti z migracijami in ob tem spoštovati človekove pravice migrantov in beguncev, mednarodnopravne obveznosti ter upoštevati blaginjo in uspešno vključevanje v svoje družbe. Kratka analiza Dublinske uredbe je pokazala, da ima današnji sistem še vedno veliko slabosti, še posebej, ko gre za množične prošnje za azil. Vseeno pa dublinska ureditev takšna kot je danes, temelječa na načelni suverenosti držav in njihovi pravici do absolutne avtonomije v okviru mednarodnega in evropskega prava na področju migracij in azila, ostaja do svoje nove reforme oziroma nadgradnje (za kar pa je potrebna soglasnost vseh 27 držav članic Unije) eden glavnih zakonodajnih okvirjev za učinkovito migracijsko politiko EU.

Avtor: Marko Miladinović

Viri in literatura:

Amnesty International (2018). Čas za popravilo dublinskega Sistema. Dostopno prek https://www.amnesty.si/dublinski-sistem

ECRE (2016). The Road out of Dublin: Reform of the Dublin Regulation. Policy paper. Dostopno prek https://www.ecre.org/wp-content/uploads/2016/10/Policy-Note-02.pdf

ECRE. (2018). Beyond Solidarity: Rights and Reform of Dublin. Legal note 3. Dostopno prek https://www.ecre.org/wp-content/uploads/2018/02/Legal-Note-3.pdf

ECRE (2019). Relying on Relocation. Policy paper. Dostopno prek https://www.ecre.org/relying-on-relocation-ecre-proposal-for-a-predictable-and-fair-relocation-following-disembarkation/

Mitchell, J. (2017). The Dublin Regulation and Systemic Flaws. San Diego International Law Journal. Dostopno prek https://digital.sandiego.edu/cgi/viewcontent.cgi?referer=https://www.google.com/&httpsredir=1&article=1019&context=ilj