V nadaljevanju je povzetek govora nacionalnega koordinatorja UNICEF-a v Italiji, Nicole Dell’Arciprete, z novinarske konference v Palači narodov v Ženevi.

Pred desetletjem se je v Tripoliju v Libiji približno 1.050 ljudi vkrcalo na leseno ladjo, dolgo približno toliko kot teniško igrišče. Mnogi med njimi so bili na begu pred vojno in konflikti. Upali so, da bodo v Evropi našli varnost. Namesto tega pa je njihovo prenatrpano plovilo ponoči potonilo, pri čemer je umrlo 1.022 ljudi. Preživelo jih je le 28.

Kljub obljubam, ki so sledile tragediji leta 2015, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo, je od takrat umrlo ali izginilo približno 3.500 otrok, ki so skušali prepotovati isto pot do Italije – to pomeni približno en otrok na dan. Skupno je bilo na tej nevarni poti izgubljenih več kot 20.800 življenj.

Vemo, da so ti podatki najverjetneje podcenjeni. Veliko brodolomov namreč ni nikoli zabeleženih, mnogi se končajo brez preživelih. V številnih primerih tudi ni mogoče preveriti starosti umrlih. Dejanska številka je zato najverjetneje precej višja.

Otroci predstavljajo skoraj 17 odstotkov vseh, ki prečkajo osrednje Sredozemlje in prispejo v Italijo. Od teh jih približno 70 odstotkov potuje samih, brez spremstva staršev ali zakonitega skrbnika.

Otroci, ki prispejo v Evropo, so pobegnili pred vojno, konflikti, nasiljem ali skrajno revščino. Na poti so bili ves čas v nevarnosti – nenehno izpostavljeni izkoriščanju in zlorabam. Iz obupa so tvegali življenje, da bi dosegli varno zatočišče. Mnogi so svoje usode zaupali trgovcem z ljudmi, ki jih vodi le ena stvar: denar. Ne varnost, ne etika, le denar.

To sem videl prejšnji teden na Lampedusi, kjer so bili otroci, natlačeni v temne, neprezračevane tovorne prostore. Nekateri so v Italijo prispeli z opečeno kožo, ki jo je povzročil dolgotrajen stik z gorivom. To je cena pomanjkanja varnih in zakonitih poti – cena, ki jo plačujejo otroci. In ta cena ohranja dotok denarja v žepe trgovcev z ljudmi.

UNICEF deluje na terenu v Italiji, kjer skupaj z vlado in drugimi partnerji zagotavlja takojšnjo pomoč otrokom in podpira njihovo dolgoročno integracijo v skupnosti, kjer sedaj živijo. Prav tako delamo v državah izvora, da omilimo vpliv težav, ki spodbujajo globalne migracijske in begunske tokove – od revščine do podnebnih sprememb in konfliktov.

Zdaj morajo vlade storiti več. Pozivamo jih, naj izkoristijo Pakt o migracijah in azilu ter postavijo največjo korist otrok v ospredje. Pozivamo jih, naj zagotovijo usklajeno iskanje in reševanje, varno izkrcavanje, sprejem v skupnostih in dostop do azilnih storitev. Skupaj moramo storiti več, da se lotimo vzrokov v državah izvora otrok, zaradi katerih otroci tvegajo svoja življenja.

Pozivamo k večjim vlaganjem v storitve za otroke – saj ima vsak otrok v vsakem sprejemnem centru pravico do enakih pravic in storitev kot otrok, rojen v Evropski uniji.

Vstopamo v obdobje v letu z največ prihodi. Na Lampedusi sem izvedel, da je v zadnjih dneh prispelo okoli 1.000 ljudi, vključno z 80 otroki brez spremstva. Tamkajšnje razmere so trenutno pod nadzorom, premestitve pa potekajo dokaj hitro in učinkovito. Vendar pa obstajajo skrbi glede tega, kam so poslani otroci brez spremstva, kako dolgo ostanejo v prvih sprejemnih centrih in kaj se bo zgodilo, ko se bo število prihodov poleti povečalo.

Desetletje po tragediji, ki naj bi spremenila vse, je realnost jasna – obljube o »nikoli več« se niso uresničile. Z vse več otroki, ki tvegajo svoja življenja, da bi dosegli varnost, nujnost odločnega ukrepanja še nikoli ni bila večja.

Ukrepati moramo zdaj.