September – in v Evropi začetek novega šolskega leta – je tu. Vendar na obrobju kontinenta na tisoče otrok lahko le sanja o dnevu, ko bodo lahko nadaljevali dragoceno izobraževanje. Po podatkih Agencije ZN za begunce je med 163.000 begunci in migranti, ki so v Grčijo prispeli med januarjem in avgustom letos, 38 % otrok. Ampak Evropa jim je zaprla meje.
Zakon, ki ga je v minulih dneh sprejel grški parlament, daje nekaj upanja desettisočim otrokom beguncem, ki so obtičali v Grčiji. Zakon predvideva, da bi do konca septembra vzpostavili tako imenovane sprejemne razrede. Ti razredi so namenjeni pripravi begunskih otrok za integracijo v grški nacionalni izobraževalni sistem. Vendar ni gotovo, ali bodo oblasti lahko zaposlile ustrezno število kvalificiranih učiteljev in kako dolgo bo trajala integracija.
Nedavno sem obiskala nekaj begunskih taborišč v Grčiji. Ti vedno večji zasilni kampi niso primeren prostor za otroke. Ko dežuje, so poplavljeni, poletna vročina je neizprosna. Tam so kače, videli smo otroke, ki so jih po celem telesu popikali komarji. Otroci se bojijo pretepov, ki pogosto izbruhnejo v taborišču. So čisto nasprotje urejenim in čistim evropskim šolskim razredom.
Otroci, ki sem jih spoznala, so zgovorno opisovali svoja življenja pred in med vojno v Siriji, Afganistanu in Iraku ter posledice za njihovo izobraževanje. »Mojo šolo so vsak drugi ali tretji dan zaprli zaradi bomb in enkrat je bomba padla na šolsko dvorišče, takrat smo zbežali iz šole,« mi je povedala 17-letna Ghena iz Sirije.
Maher, 13-letni jezidski begunec, je imel srečo, da je sploh prišel do Grčije: »Med potjo v Grčijo me je bilo strah. Turška vojska je streljala na nas. Dve uri smo bili v vodi … Že dve leti nisem bil v šoli. Pogrešam jo.«
Po podatkih Agencije ZN za begunce je med 163.000 begunci in migranti, ki so v Grčijo prispeli med januarjem in avgustom letos, 38 % otrok. Ampak Evropa jim je zaprla meje.
Številni med njimi tudi že pet let niso bili deležni formalnega izobraževanja. Nekateri so nam potrti povedali, da so pozabili brati in pisati, čas in energijo, ki so ju nekoč posvečali učenju, zdaj porabljajo za nevarne poti in premalo plačano delo.
Diana, 14-letna sirska Kurdinja, ki sem jo spoznala v taborišču Sinatex, je v Turčiji tri mesece delala kot šivilja. »Vsak dan sem delala 12 ur in zaslužila 500 turških lir (150 evrov) na mesec,« mi je povedala. »V šolo sem hodila le tri leta, zato ne znam brati in pisati ne arabsko ne kurdsko. Ko odrastem, želim biti zdravnica.«
Njena želja se, medtem ko z mamo in ostalimi sorodniki čaka v taborišču, zdi neuresničljiva. Njen oče ima v Nemčiji priznan status begunca, vendar ne vejo, kdaj oz. če se mu bodo lahko pridružili. Zelo ga pogreša.
Nedostopnost formalnega izobraževanja povečuje monotonost življenja v taborišču in razočaranje otrok nad obupnimi bivanjskimi razmerami. Ne le, da so obtičali razvojno, še bolj zakrbljujoč je vpliv na njihovo mentalno zdravje.
Moški v taborišču na Samosu je bil zelo zaskrbljen zaradi svoje najstniške hčerke, ki zaradi stresa in slabe kakovosti hrane hitro izgublja težo. Najstnik na severu Grčije mi je priznal, da se ob tako turobnih obetih sprašuje, ali je sploh še vredno živeti.
Številni starši menijo, da je prenehanje izobraževanja najbolj boleča izguba, ki so jo utrpeli. Yusuf, 47-letni krojač iz Sirije, je v Alepu izgubil nogo, zdaj pa se v vozičku prebija iz dneva v dan v taborišču Nea Kavala. Kljub svoji stiski pravi, da je najbolj boleča posledica vojne to, da njegovi sinovi že šest let niso bili v šoli. »Učenje je kot diamant,« pravi, »nikoli ga ni dovolj.«
Predani prostovoljci in begunci ter nevladne organizacije se trudijo po najboljših močeh. V vseh taboriščih, ki smo jih obiskali, nudijo izobraževalne aktivnosti, vključno s poukom v maternih jezikih otrok, angleščini in nemščini. Pri tem se seveda soočajo s svojevrstnimi izzivi. »Otroci se zelo težko skoncentrirajo, ker že toliko let niso bili v šoli,« razloži Ali, 30-letni diplomant angleške literature iz Damaska, ki otroke v taborišču Nea Kavala uči angleščino. »Na enem mestu ne morejo obstati dlje kot nekaj minut.«
Otroci tudi obupno hrepenijo po varnosti doma. Številni, s katerimi smo se pogovarjali, so povedali, kako močno si želijo biti z njihovimi ljubljenimi, ki že živijo v drugih evropskih državah, nadaljevati formalno izobraževanje in nekaj narediti iz svojih življenj. »Tu smo že 423 dni brez upanja, brez izobraževanja, brez šol,« mi je povedal 16-letni Abdullah iz Sirije. »Moram imeti možnost iti v šolo.«
Menijo, da so jih evropski voditelji pustili na cedilu.
Nisem vedela, kaj lahko zagotovim Abdullahu, obljubila pa sem mu, da bosta njegov glas in sporočilo slišana v upanju, da bodo voditelji ukrepali.
Odgovornost pa ni le na strani Grčije. Evropski voditelji so doslej pogoreli pri spopadanju z begunsko krizo. Evropske vlade morajo uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, da sprejmejo prosilce za azil iz Grčije, tako da pospešijo relokacijo v druge države, olajšajo združevanje družin ter nudijo humanitarne in študentske vize za nadaljevanje poti.
Na prvi šolski dan, ko so se otroci po vsej Evropi, če uporabim Shakespearjeve besede, »vlekli kot polži neradi v šolo«, ne smemo pozabiti, kako zelo si otroci begunci želijo iti v šolo. Meje so zanje zaprte. Medtem ko jim bo Grčija dala nekaj upanja z dostopom do vsaj nekaj izobraževanja, so obeti za dokončanje njihovega izobraževanja žalostni, njihove želje pa bledijo v oddaljene in obupane sanje.
Vir: Amnesty International Slovenija
(To je slovenski prevod zapisa Kondylie Gogou, raziskovalke za Grčijo pri Amnesty International, ki je bil objavljen v The European Magazine.)