Pisal se je junij in bilo je leto 1945. Dogajalo se je v San Franciscu. Delegati iz 50 različnih držav so tik pred podpisom Ustanovne listine Združenih narodov (ZN). Medtem še zmeraj poteka druga svetovna vojna, večina sveta pa je v razsulu. In prav tam, v San Franciscu, se delegati obračajo k svobodni in svetli prihodnosti in želijo slednjo zagotoviti tudi prihajajočim generacijam. Kot so zapisali »/…/ da znova potrdimo vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človeške osebnosti, v enakopravnost moških in žensk«. In prav poslednja navedba nas pripelje k tematiki dotičnega članka, ki obravnava ženske in njihov položaj v Ustanovni listini ZN.
Med 850 delegati, ki so podpisali Ustanovno listino ZN, so bile zgolj štiri ženske (skupno šest pa je bilo takšnih, ki jim je bil podeljen status delegatk na konferenci). Med 50 državami, ki so bile v San Franciscu zastopane, so imele ženske volilno pravico zgolj v 30 izmed njih. O tem in drugih dejavnikih, ki so vplivali na inkorporacijo enakosti spolov v samo delovanje ZN in njihovo Ustanovno listino, so za to organizacijo spregovorile tri raziskovalke, ki se s tem ukvarjajo v več svojih projektih.
Od sprejetja Ustanovne listine ZN do danes je minilo več kot 70 let. Pa vendar se o enakosti spolov v slednji ter njeni posledični implementaciji še zmeraj pogovarjamo. Temu je tako, ker ZN ni dodobra uspelo dvigniti glasov in poudariti doprinosov žensk, ki so pomagale s soustvarjanjem slednjih. Ob izdaji knjige Women and the UN Charter so raziskovalke naletele na gluha ušesa novinarjev ter drugih deležnikov, ki bi zgodbe lahko razširili. Za vzpostavitev plodnega sodelovanja sta bili pripravljeni zgolj veleposlaništvi Brazilije in Dominikanske republike, ki sta bili eni izmed štirih držav, ki so imele ženske predstavnice med podpisniki Ustanovne listine. Zgodbo so tako promovirali skozi prizmo zgodovinske dediščine varovanja pravic žensk in skušali na njej izgraditi lasten ugled. Žal celotna mednarodna skupnost v tej knjigi ni prepoznala tovrstnih priložnosti – parcialni interesi pa takšne sporočilnosti ne prenesejo tako daleč, kot bi si raziskovalke želele.
Edine ženske, ki so si lahko v letu 1945 privoščile obiskovati mednarodne konference in vstopati v areno diplomacije, so bile bodisi ekonomsko privilegirane, bodisi so posedovale ugledne položaje v družbi. Bile so dobro izobražene in strokovnjakinje na svojih področjih. Najbrž je razlog za njihov uspeh moč iskati tudi v njihovem čezmejnem in medkulturnem povezovanju – gibale so se znotraj feminističnih gibanj, ki niso poznali meja.
Tudi pri oblikovanju Splošne deklaracije človekovih pravic, kar se je pričelo takoj po podpisu Ustanovne listine, najdemo zgolj dve ženski (od 18 oseb v komisiji za sestavo). To je privedlo do mednarodnega političnega združevanja žensk, ki je opozarjalo na anomalijo pomanjkanja žensk in s tem adekvatnega naslavljanja pravic slednjih, zaradi česar je bila kmalu ustanovljena Komisija o položaju žensk (1946), katere predstavniki in predstavnice so se udeleževale snovalnih srečanj Splošne deklaracije človekovih pravic. Kljub temu niso imele volilne pravice – lahko so zgolj izrazile svoja stališča in spraševale vprašanja, kot na primer zakaj ni v osnutek vključena pravica do ločitve in zakaj ni v preambuli osnutka ponovljena besedna zveza enakost spolov. Osnutek Komisije za človekove pravice je bil nato posredovan Odboru za socialna, humanitarna in kulturna vprašanja (Tretjemu odboru), kjer je bilo še nekaj ženskih predstavnic (18 žensk od 58 delegatov).
Raziskava se je v nadaljevanju osredotočala predvsem na ženske, ki so v svojih vlogah lahko vplivale na razvoj dogodkov. Med drugim tudi na Bertho Lutz, brazilsko delegatko, ki je bila ena izmed ključnih, ki so prispevale k poudarjanju diskurza o spolu med stenami ZN. Sicer je večina teh žensk prihajala iz globalnega juga oziroma držav v razvoju. Objasnjeno je, da so bile pri soustvarjanju ZN najbolj vidne ženske iz Latinske Amerike, ki so se tudi samo-opredeljevale kot feministke. Medtem so ženske iz razvitih držav v določeni meri celo nasprotovale konkretnemu poudarjanju feminizma ter pomenu pravic žensk v mednarodni skupnosti – njihova percepcija feminizma in pristop k implementaciji slednjega v mednarodne pogodbe je bila popolnoma drugačna, saj si niso želele ekskluzivnega varovanja pravic žensk, temveč predvsem vključenost slednjih v odločevalske in druge družbeno-oblikovalne procese.
Na tej točke se je v mednarodni skupnosti pričel kazati prepad na področju enakosti spolov med razvitimi državami in državami v razvoju. Medtem, ko so ženske iz razvitih držav na feministični boj gledale kot na nekaj že izbojevanega, kar je v prihodnosti potrebno bolj ali manj še samo ohranjati, so ženske delegatke iz držav v razvoju v mednarodno areno vstopale še polne zanosa in bojevitosti, saj so se same v domačem okolju še zmeraj nahajale sredi boja za svoje pravice. Tako je prišlo da marsikaterega nestrinjanja, a vendar so se ta v veliki večini premostila, kar je državam omogočilo gojenje dobrih odnosov, ki so se med njimi oblikovali že v preteklosti.
Ne glede na vse, je vsaka izmed ženskih predstavnic pri snovanju Ustanovne listine ZN ter kasneje samega sistema ključno prispevala k današnjemu razumevanju enakosti spolov v svetu. Brez ženskih predstavnic na mednarodnem političnem parketu danes ne bi imeli mehanizmov za eksplicitno varovanje pravic žensk. Zgodba o ženskah, udeleženih v procesu podpisovanja Ustanovne listine, zato priča o tem, kako pomembna je vključenost vseh družbenih segmentov v procese oblikovanja skupne prihodnosti. Kako pomembna je za demokracijo in nenazadnje za svetlejšo prihodnost celotnega človeštva. Ob strani podaja še zgodbo enakosti spolov, pod katero se ne podpisujejo zgolj ženske in moški ene same države ali regije, temveč celotnega sveta.
Članek je objavljen v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.